Opatija Melk
Geschichte
Monumentalna benediktinska opatija Melk, vidna od daleč, se sveti v svetlo rumeni barvi na strmi pečini, ki se spušča proti severu proti reki Melk in Donavi. Kot ena najlepših in največjih enotnih baročnih ansamblov v Evropi je Unescov seznam svetovne dediščine.
831 se kraj omenja kot Medilica (= mejna reka) in je bil pomemben kot kraljeva mitnica in grajski okraj.
V drugi polovici 10. stoletja je cesar Leopoldu I. Babenberškemu podelil ozek pas ob Donavi, na sredini katerega je bil grad, utrjena naselbina.
Rokopisi v knjižnici opatije v Melku se nanašajo na skupnost duhovnikov že pod mejnim grofom Leopoldom I. Z razširitvijo gospostva proti vzhodu na Tulln, Klosterneuburg in Dunaj je Melker Burg izgubil svoj pomen. Toda Melk je služil kot grobišče Babenberžanov in kot grobišče sv. Kolomana, prvega deželnega zavetnika.
Na skali nad mestom je dal zgraditi mejni grof Leopold II. samostan, v katerega so se leta 1089 preselili benediktinski menihi iz opatije Lambach. Leopold III prenesel benediktincem babenberško grajsko trdnjavo, posestva in župnije ter vas Melk.
Ker je samostan ustanovil mejni grof, je bil leta 1122 odstranjen izpod jurisdikcije škofije Passau in postavljen neposredno pod papeža.
Do 13. stoletja Melker Stift je doživel kulturni, intelektualni in gospodarski vzpon, samostanska šola pa je dokumentirana v rokopisih že leta 1160.
Velik požar je uničil konec 13. stoletja. Samostan, cerkev in vsa gospodarska poslopja. Samostansko disciplino in gospodarske temelje sta zamajali kuga in slaba letina. Kritika sekularizacije menihov in s tem povezanih zlorab v samostanih je povzročila reformo, ki so jo sprejeli leta 1414 na koncilu v Konstanci. Po zgledu italijanskega samostana Subiaco bi morali vsi benediktinski samostani temeljiti na idealih Benediktovega pravila. Središče teh prenov je bil Melk.
Nikolaus Seyringer, opat italijanskega benediktinskega samostana v Subiacu in nekdanji rektor dunajske univerze, je bil postavljen za opata v samostanu Melk, da bi uveljavil "reformo Melk". Pod njim je Melk postal vzor stroge samostanske discipline in v povezavi z dunajsko univerzo kulturno središče v 15. stoletju.
Dve tretjini Melkovih rokopisov, ki so se ohranili do danes, je iz tega obdobja.
Obdobje reformacije
Plemiči so prišli v stik z luteranstvom na zborih. Tudi kot izraz političnega odpora do svojih vladarjev je večina plemstva prestopila v protestantizem. Kmetje in prebivalci trga so se nagibali k idejam anabaptističnega gibanja. Število ljudi, ki so vstopali v samostan, je močno upadlo. Samostan je bil tik pred razpadom. Leta 1566 so bili v samostanu le še trije duhovniki, trije kleriki in dva brata laika.
Da bi preprečili luteranske vplive, so iz samostana zavzeli tamkajšnje župnije. Melk je bil regionalno središče protireformacije. Po vzoru šestrazrednih jezuitskih šol je v 12. st. ustanovljeno,
najstarejša šola v Avstriji, Melker Klosterschule, reorganizirana. Po štirih letih šolanja v Melku so dijaki odšli za dve leti na jezuitski kolegij na Dunaj.
Leta 1700 je bil za opata izvoljen Berthold Dietmayr. Dietmayrjev cilj je bil z novogradnjo poudariti verski, politični in duhovni pomen samostana.
Leta 1702, malo preden se je Jakob Prandtauer odločil zgraditi nov samostan, je bil položen temeljni kamen za novo cerkev. Notranjost je zasnoval Antonio Peduzzi, štukature Johan Pöckh in slikar Johann Michael Rottmayr stropne freske. Paul Troger je naslikal freske v knjižnici in v Marmorni dvorani. Za pozlato je poskrbel Christian David z Dunaja. Joseph Munggenast, Prandtauerjev nečak, je po Prandtauerjevi smrti dokončal gradbeno vodenje.
Leta 1738 je požar v samostanu uničil skoraj dokončano zgradbo.
Končno je bila 8 let kasneje slovesno odprta nova samostanska cerkev. Samostanski organist v Melku je bil poznejši dunajski stolni kapelnik Johann Georg Albrechtsberger.
18. stoletje je bilo zlato obdobje v smislu znanosti in glasbe. Vendar pa samostan zaradi njegovega pomena za državo, šolstvo in pastoralo ni bil zaprt pod Jožefom II. kot mnogi drugi samostani.
Leta 1785 je cesar Jožef II samostan dal pod vodstvo državnega poveljnika opata. Ta določila so bila preklicana po smrti Jožefa II.
Leta 1848 je samostan izgubil zemljiško gospostvo, od tega dobljena denarna odškodnina pa je bila namenjena generalni prenovi samostana. Opat Karl 1875-1909 je imel velik vpliv na življenje v regiji. Ustanovili so otroški vrtec, samostan pa je mestu podaril zemljišče. Poleg tega so na pobudo opata Karla ob podeželskih cestah zasadili jabolčnike, ki še danes zaznamujejo krajino.
V začetku 20. stoletja so napeljali kanalizacijo, nove vodovode in električno razsvetljavo. Za financiranje samostana je leta 1926 univerzi Yale med drugim prodal Gutenbergovo biblijo.
Po priključitvi Avstriji leta 1938 so nacionalsocialisti samostansko gimnazijo zaprli in večji del samostanskega poslopja zaplenili za državno gimnazijo. Samostan je vojno in poznejše obdobje okupacije preživel skoraj brez škode.
Restavratorska dela na vhodni stavbi in na dvorišču prelata ter konstrukcijska analiza v knjižnici in Kolomanijevi dvorani so bila nujna, da bi leta 900 z razstavo proslavili 1989-letnico samostana.
pero
Kompleks, ki ga je enotno v baročnem slogu zgradil Jakob Prandtauer, ima 2 vidni strani. Na vzhodu palacijalna vhodna ozka stran s portalom, dokončanim leta 1718, ki ga flankirata dve bastijoni. Južna bastija je utrdba iz leta 1650, druga bastija na desni strani portala je bila zgrajena zaradi simetrije.
Na zahodu doživimo gledališko predstavo od cerkvenega pročelja do balkona z oddaljenim pogledom na dolino Donave in hiše mesta Melk ob vznožju samostana.
Vmes si sledijo dvorišča različnih dimenzij, ki so usmerjena proti cerkvi. Če prečkamo vratno stavbo, pridemo na vratarjevo dvorišče, na katerem se na desni strani nahaja eden od dveh babenberških stolpov. Je del stare utrdbe.
Nadaljujemo skozi obok in smo zdaj v dvonadstropni svetli dvorani, Benediktihalle, s fresko sv. Benedikta na stropu.
Od tod pogledamo na trapezasto prelatovo dvorišče. Sredi dvorišča je do leta 1722 stal Kolomanijev vodnjak, ki ga je opat Berthold Dietmayr podaril trgu Melk. Vodnjak iz razpuščene opatije Waldhausen zdaj stoji namesto vodnjaka Kolomani sredi prelatovega dvora.
Enostavnost in umirjena harmonija zaznamujeta fasadno strukturo okoliških stavb. Baročne poslikave na osrednjih zatrepih Franza Rosenstingla, ki prikazujejo štiri glavne kreposti (zmernost, modrost, pogum, pravičnost), so leta 1988 zamenjale moderne upodobitve sodobnih slikarjev.
Kaiserstiege, Kaisertrakt in muzej
Od Prälatenhof gremo čez levi zadnji vogal skozi vrata čez kolonado do Kaiserstiege, veličastnega stopnišča. V spodnjem delu utesnjena, se navzgor razpira s štukaturami in skulpturami.
V prvem nadstropju poteka 196 m dolg Kaisergang skozi skoraj celotno južno pročelje hiše.
Na stenah Kaiserganga v opatiji Melk so obešene portretne slike vseh avstrijskih vladarjev, Babenberžanov in Habsburžanov. Od tu vstopimo v prostore cesarske družine, ki se uporabljajo kot samostanski muzej. »Melker Kreuz«, ki ga je podaril vojvoda Rudolf IV., dragocena postavitev za eno najvišjih relikvij, delček Kristusovega križa, je razstavljena le ob posebnih priložnostih.
kolomanska monstranca
Druga dragocenost samostana je monštranca Kolomani s spodnjo čeljustjo sv. Koloman, Dar. Vsako leto na god svetega Kolomana, 13. oktobra, se prikaže pri bogoslužju v spomin na svetnika. Sicer pa je monštranca Kolomanija na ogled v opatijskem muzeju opatije Melk, ki se nahaja v nekdanjih cesarskih sobanah.
Marmorna dvorana
Marmorna dvorana, visoka dve nadstropji, se povezuje s cesarskim krilom kot banketna in jedilnica za posvetne goste. Dvorana je bila ogrevana s toplim zrakom preko rešetke iz kovanega železa, vgrajene v tla na sredini dvorane.
Impozantna je monumentalna stropna poslikava Paula Trogerja na močno nažlebljenem ravnem stropu v Marmorni dvorani opatije Melk, s katero je zaslovel po vsej državi. "Zmagoslavje Atene Pallas in zmaga nad temnimi silami" prikazuje figure, ki lebdijo v nebeškem območju nad naslikano lažno arhitekturo.
knjižnica
Za cerkvijo je knjižnica drugi najpomembnejši prostor v benediktinskem samostanu in zato obstaja že od ustanovitve samostana Melk.
Melkova knjižnica je razdeljena na dve glavni sobi. V drugem manjšem prostoru je vgrajeno spiralno stopnišče za dostop do okoliške galerije.
Stropna freska Paula Trogerja v večji od dveh prostorov knjižnice ustvarja duhovni kontrast s stropno fresko v marmorni dvorani opatije Melk. Temen les z intarzijami in ujemajoča se, enotna zlato-rjava barva knjižnih hrbtov določata impresivno, harmonično prostorsko izkušnjo. V zgornjem nadstropju sta dve čitalnici s freskami Johanna Bergla, ki nista dostopni javnosti. Knjižnica opatije Melk vsebuje približno 1800 rokopisov od 9. stoletja naprej in skupaj okoli 100.000 zvezkov.
Kolegijalna cerkev sv. Petra in sv. Pavla, posvečena leta 1746
Vrhunec baročnega samostanskega kompleksa opatije Melk je kolegialna cerkev, visoka kupolasta cerkev z dvostolpno fasado po vzoru rimske jezuitske cerkve Il Gesu.
Vstopimo v mogočno, banjasto obokano dvorano s stranskimi kapelami in oratoriji ter 64 metrov visoko bobnasto kupolo. Velik del načrtov in predlogov za to notranjost cerkve je mogoče izslediti do italijanskega gledališkega arhitekta Antonia Beduzzija.
Znotraj kolegijske cerkve v Melku se pred nami odpre pompozna, baročna umetnina. Sinergija arhitekture, štukature, rezbarskih del, oltarnih struktur in fresk, okrašenih z zlatimi lističi, štukaturami in marmorjem. Freske Johanna Michaela Rottmayrja, oltarne slike Paula Trogerja, prižnica in veliki oltar, ki jih je zasnoval Giuseppe Galli-Bibiena, kipi Lorenza Mattiellija in kipi Petra Widerina ustvarjajo izjemen splošni vtis te visoke baročne cerkve.
Od velikih orgel, ki jih je izdelal dunajski izdelovalec orgel Gottfried Sonnholz, je ohranjena le zunanja podoba orgel iz časa njihove gradnje v letih 1731/32. Dejansko delo je bilo opuščeno leta 1929 med pretvorbo. Današnje orgle je zgradil Gregor-Hradetzky leta 1970.
Vrtno območje
Baročni opatijski park s pogledom na baročni vrtni paviljon v pritličju je bil prvotno zasnovan z baročnimi cvetličnimi, zelenimi rastlinskimi in prodnatimi ornamenti, iz ideje »rajskih« vrtov baročne dobe v času njegovega nastanka. Vrt temelji na filozofsko-teološkem konceptu, svetem številu 3. Park je urejen v 3 terasah, na 3. terasi pa je vodna kotanja, voda kot simbol življenja. Baročno usločeno vodno korito v pritličju, sredi vzdolžne osi vrta in vrtnega paviljona, ustreza lanterni nad cerkveno kupolo, v kateri je sv. Duh, tretja božanska oseba, je predstavljen v obliki goloba kot simbola življenja.
Po letu 1800 je bil zasnovan angleški krajinski park. Park se je nato zaraščal, dokler leta 1995 niso prenovili samostanskega parka. Obnovili so neobaročni, osemstrani odprti stebrasti paviljon z mansardnim pokrovom na 3. terasi samostanskega parka in vodnjak ter stari sistem poti. Na najvišji točki opatijskega parka je zasajen drevored lip, med katerimi so nekatere stare okoli 250 let. Poudarki sodobne umetnosti povezujejo park s sedanjostjo.
Postavitev "Benedictus-Weg" ima vsebino temo "Benedictus the Blaženi". Rajski vrt je bil urejen po starih vzorih iz samostanskih vrtov, z zdravilnimi zelišči ter močno obarvanimi in dišečimi rastlinami.
Spodaj je "Jardin méditerranée" eksotičen sredozemski vrt. V nadaljevanju poti so posajene svetopisemske rastline, kot so fige, vinska trta, palma in jablana.
Vrtni paviljon
Baročni vrtni paviljon v pritličju opatijskega parka paša za oči.
Leta 1747/48 je Franz Munggenast zgradil vrtni paviljon za duhovnike kot prostor za sprostitev po strogih postnih obdobjih. Takratne kure, kot so puščanje krvi in razne razstrupljevalne kure, so se kasneje morale krepiti. Menihi so bili razdeljeni v dve skupini, eni so nadaljevali z običajnim samostanskim življenjem, drugi pa so pustili počitek.
Slike Johanna W. Bergla, učenca Paula Trogerja in prijatelja Franza Antona Maulbertscha, prikazujejo domiseln baročni odnos do življenja, slikane rajske razmere, kot kontrast asketizmu samostanskega življenja. Tema fresk nad okni in vrati v veliki dvorani paviljona je svet čutov. Putti predstavljajo pet čutov, na primer čut za okus, najpomembnejši čut, je predstavljen dvakrat, kot pitje na jugu in prehranjevanje na severu.
V središču stropne freske, nebesnega svoda, sije sonce, nad njim pa vidimo zodiakalni lok z mesečnimi znamenji letnih časov pomlad, poletje in jesen.
Na robovih stropne freske na poslikani atiki so upodobljene takrat znane štiri celine: Evropa na severu, Azija na vzhodu, Afrika na jugu in Amerika na zahodu. V drugih sobah je mogoče videti eksotične prizore, na primer odkritje Amerike v vzhodni sobi. Upodobitve angelov, ki igrajo karte, ali angelov s palicami za biljard kažejo, da je bila ta soba uporabljena kot igralnica.
V poletnih mesecih se glavna dvorana vrtnega paviljona v opatiji Melk uporablja kot oder za koncerte na mednarodnih baročnih dnevih ob binkoštih ali poletnih koncertih v avgustu.
Opatija Melk in njen park tvorita harmonično celoto skozi interakcijo duhovne in naravne ravni.